Kako sem prišel na idejo o zgodbi VAGABUNDOV?

Bila je tista vrsta jeseni, ko človek ni mogel obleči prav toplih oblačil, pa vendar je bilo prehladno za sprehajanje v kratkih rokavih. Tiste dni sem premleval zgodbo, ki sem jo nekaj mesecev poprej zaključil in predal lektorici v obravnavo. Bolj kot sem razmišljal, bolj me je preveval občutek, da v prvih knjigah nisem izrazil vsega, kar je bilo zapisano nekje globoko v meni. Res je, zbirka Spiritus Dei je presenetila mnoge, toda pustolovski duh me je ves čas vlekel naprej.
Sprehajal sem se po gozdni poti, ko me je nenadoma prešinila zamisel! Napisal bom novo zgodbo o prijateljstvu. Seveda sem naredil nekaj krogov okoli Pekrske gorice, preden sem izluščil pravo idejo. Tokrat pa sem vse skupaj zastavil veliko hitreje kot prvič. Kot bi mignil, sem že sedel za računalnikom. Brez odlašanja sem prižgal napravo in začel sestavljati seznam nastopajočih likov. Toda kakšna imena izbrati? Preletel sem seznam običajnih angleških imen. Theodor, Charles, Richard, Elizabeth, Emma … so se vrstila pred mojimi očmi. In nato, kot bi švignilo v mojo glavo ime Gabriel. Pravzaprav ne poznam nobenega Gabriela, da bi lahko po njem oblikoval lik, toda moja domišljija je hitro pričarala podobo šestnajstletnega fanta. Po videzu morda ni bil povsem po mojem okusu, a kmalu se je, v družbi svoje trinajstletne mlajše sestre Maye, že sprehajal po globokem snegu in užival v zimskih radostih.
Zgodba je morala biti iz sveta fantazije. Globoko sem razmišljal o tem, katero mistično bitje vključiti. In nato so se, kot nalašč, nedaleč stran od njiju pojavili volkovi. Brez posebnega razmisleka se je v tistem trenutku rodila nova legenda o volkodlaku. Toda namesto da bi sledil znanim stereotipom, sem poskusil razviti nekaj povsem svojega. Gabriel se je kmalu soočil s prvimi preizkušnjami, ki pa niso izvirale iz mračnih sil, temveč iz njegovega srca. Zaljubil se je v skrivnostno bitje, ki mu je rešilo življenje pred skorajšnjo smrtjo. A zgodba se je tukaj šele začela. Strani sem pisal kakor obseden, medtem ko se je zaplet nenehno poglabljal in razvijal.
Danes, mnogo let pozneje, ko se bližam zaključku zbirke, ki zdaj obsega kar petnajst delov, se končno zavedam njene veličine. Te dni, ko pišem njen zaključek, vem, da sem se pogreznil v svet, iz katerega ni več vrnitve. A brez skrbi , morda bom v prihodnjih prispevkih razkril kakšno skrivnost ali dve, ki bodo bralcem ponudile vpogled v rdečo nit, ki preveva vsako poglavje zbirke.

Volčji napad, 1. poglavje Vagabundi I │FOTO: Vizualizacija: OpenAI