Lekcije, ki sem se jih naučil

Bil je tih in spokojen dan. Sedel sem pred oknom in opazoval, kako je nežno naletaval sneg. Toda sneg me ni ganil; v mislih sem premleval, kako se izvleči iz zagate, v katero sem se sam zapletel. Vrnimo se k dejstvom, ki so me pripeljala do te težave.
Pisalo se je leto 2011. Že drugo leto sem obiskoval Fakulteto za medijsko produkcijo. To je bil moj drugi študij – prvega sem zaključil kot inženir tehnične stroke. Ljubezen do računalništva me je gnala naprej, zato sem se vpisal na študij v Mariboru. Leto dni sem poslušal zgodbe prejšnjih študentov, kako “strašna” je profesorica mag. Irena Bedrač. Ko je prišel trenutek, da sem jo spoznal, sem bil pripravljen na najslabše. Pričakoval sem, da bo v predavalnico vstopila z gromkim glasom in zahtevno držo. A to se ni zgodilo.

Profesorica je začela predavati o organizaciji in osnovah medijske produkcije. Njena razlaga me je tako prevzela, da sploh nisem opazil, kako so minile štiri ure. Ko je bilo predavanja konec, sem počakal, da sva ostala sama v predavalnici. Pristopil sem k njej in poskušal navezati stik. Sprva mi je šlo kar dobro – v tem sem bil vedno dober. Toda ko sem omenil, da sem napisal knjigo, sem naredil veliko napako. Lagal sem. Bil sem velik oboževalec romanov o Harryju Potterju in morda me je prav to spodbudilo, da sem brez pomislekov izrekel to laž. Profesorica me je z zanimanjem poslušala. Bolj kot sem se zapletal v izmišljotine, bolj navdušeno me je spraševala o moji knjigi. Na koncu je dejala, da bi knjigo rada prebrala. Ostal sem brez besed. Na hitro sem si izmislil nekaj izgovorov, ki so mi za nekaj dni rešili kožo, a vedel sem, da me bo slej ko prej resnica dohitela.

Tisti večer sem sedel pred oknom in premišljeval, kaj storiti. Vedel sem, da si ne smem nakopati zamere pri osebi, ki predstavlja temelj mojega študija. Sneg je še naprej nežno padal, kar me je vedno pomirjalo. Toda neka neznana sila me je dvignila s stola in pognala za računalnik. Ura je bila že skoraj polnoč, ko sem zapisal prve besede svojega romana:
“Turoben zimski dan se je že prevešal v večer. Ura je odbila peto popoldan. Nad majhno gorsko vasico, skrito v dolini med tako visokimi gorami, da se jim ni videlo vrhov, se je razbesnelo neurje.”
Bil je 23. december, tik pred božičem. Tistega večera se je rodil moj prvenec, moj prvi roman – Spiritus Dei. Knjiga je bila napisana v dobrem mesecu. Na 241 straneh sem izoblikoval zgodbo, ki me je prvič zares opredelila kot pisatelja. Res je, da sem moral še dolgo piliti svojo tehniko in spoznavati orodja, za katera prej nisem vedel. Toda junija 2012 sem profesorici mag. Ireni Bedrač predal končano knjigo v branje.

Fakulteto sem zaključil uspešno. Pridobil sem naziv “študent desetletja”, saj sem vse izpite opravil z odliko. Vendar se mi gospa Bedrač še dolgo ni sanjalo, da je bila prav ona žrtev moje laži. Hkrati pa je bila tudi botra mojemu literarnemu ustvarjanju.
Danes, ko se piše leto 2025, vem, da sem takrat ravnal prav. Gospo mag. Ireno Bedrač prav danes štejem med svoje najtesnejše in najbolj zaupljive prijatelje, kar sem jih kdaj imel.

Ali ste se tudi vi kdaj znašli v podobni situaciji, ko ste morali izpolniti pričakovanja, ki ste jih nehote ustvarili?

Ko sanje postanejo resničnost │FOTO: Vizualizacija: OpenAI