RECENZIJE IZBRANIH DEL

Vsaka pot zahteva trud in voljo. To se zaveda vsak pisatelj, kajti malo je tistih, ki uspejo tako rekoč čez noč. A kljub današnji lažji poti, kakor so jo imeli naši predniki, ko tiskarn, založb in vseh podobnih organizacij še ni bilo za vsakim vogalom, se je potrebno kljub temu potruditi. Čeprav prav danes ustvarjamo z orodji, za katerimi še mojster fantastike, Jules Verne ni upal premišljevati, je kljub vsemu tista taprava rdeča nit uspeha samo dobra zgodba. Ustvariti takšno dobro zgodbo pa je povsem druga stvar, kjer nasveti ne zaležejo prav veliko.
Takšni in drugačni parametri pogosto vplivajo na same ustvarjalce in prepogosto ostane dobra zgodba skrita v predalu ali pa žalostno konča na smetišču. Da bi pa bilo teh dogodkov čim manj, se je pisatelj odločil pomagati. Tako je tudi sam nekoč dobil dober nasvet, danes od priznanega pesnika in pisatelja, Feri Lainščka kako v takih primerih naprej.  Danes, po nekaj letih od tistega nasveta, si želi sam prav isto, kar je takrat izvedel svetovati tistim, ki so potrebni pomoči in tavajo med pogostimi neznankami tem ter tja in se oddaljujejo od cilja. Zato pa je, če ne drugače, z velikim veseljem sprejel delo recenzenta.


Recenzija št. 1
ISSN 2738-5337

Bina Bedrač Plazovnik
Gospa Jerica in druge zgodbe

Zbirka kratkih zgodb, 2019
Piše:  Stan Dirdeny,pisatelj mladinske fantazijske literature
 »Za devetimi gorami je nekoč živela rožnata vila Lucija. Živela je v tulipanu in zato se je imenovala rožnata vila. Lucija je imela tudi tri male prijateljice, travniške vile.…«
Zbirka zgodbic jasno ponazarja otroško razmišljanje.Tesno povezuje namišljen svet z zapletenimi pripetljaji,vzetimi iz resničnega sveta. Prav otroška domišljija nudi bogato razumevanje sveta fantazije, v katerem vedno zmaga resnica nad lažjo in dobrota nad hudobijo. Zgodbe predstavljajo burno otroško razmišljanje in dojemanje njihovega sveta, zakopanega v varni deželi. Ampak v sleherni zgodbi se odraža pravo odraslo razumevanje, saj vsaka pripoved nosi nauk, ob katerem se razgubijo še tako mračne misli. Zanimivi so simboli strahu, pred katerimi otroci pogosto bežijo in jih avtorica vpleta v zgodbe; od teme, strahu, tesnobe in podobnih dejavnikov, vse od njihovega izvora do rešitve problema. Prav tako se mi zdi zanimivo, kako otroci enostavno rešijo težavo, brez vmesnih dejavnikov,pojasnjevanj, ki se prepogosto pojavljajo v svetu odraslih zgodb. Zlahka se zaznajo pravljična nasprotja zgodb, pri katerih se rdeča nit nikdar ne pretrga, še tako težavni zapleti pa se uspešno rešijo.
Predvsem v najdaljši zgodbi Gospa Jerica zaznamo klasično pravljično dojemanje sveta in problema,ki ga avtorica skozi besedilo popolnoma razreši, v pravljici namreč vselej obstaja nekdo, ki vse ve, in je pripravljen pomagati brez plačila oz. povratnih uslug. Prav te parametresrečujemotudi pri samih mojstrih otroških pravljic, bratih Grimm in Hansu Christianu Andersenu, vendar sem popolnoma prepričan, da se še takšni mojstri kot odrasli pisci stežka kosajo z neskončno otroško fantazijo,ki resnično pozna in priznava samo dobroto in poštenje. Čeprav odrasli dojemamo zgodbe nekoliko drugače, bi zlahka rekel, da so najmlajši pisci naši veliki učitelji,sajje svet fantazije samo njihov. Ni že Vlado Kreslin v pesmi “Pustite nam ta svet nedolžen in drugačen” zaman opozarjal, da so mladi tisti, ki imajo edini pravico prestopiti namišljeni svet, medtem ko smo odrasli samo opazovalci?
Stan Dirdeny

Recenzija št. 2
ISSN 2738-5337

Bella Weaver
Ottie se skoti
Piše:  Stan Dirdeny,pisatelj mladinske fantazijske literature
 »Pasja mamica in očka sta se imela silno rada. Tako je nekega lepega popoldneva ta velika ljubezen obrodila sadove … Skotili so se jima trije belorožnati mladiči, Odi, Ottie in Oton.«
Otroška slikanica že v samem začetku nakaže na pravi model družine, v kateri prevladuje ljubezen. Glavna junakinja zgodbe je Ottie. Bralec kmalu začuti lagodje ter srečo, ki kipita okoli mladičev. Nekajkrat omenjena vzrediteljica le postransko vpliva na samo zgodbo. Izvaja osnovne prijeme pri sami vzgoji mladičev, medtem ko starša nista več omenjena. Za njima se izgubijo vse sledi. A kljub vsemu bralec v zgodbi ne more spregledati družinskih vrednot. Ker pa se v življenju ne cedita samo »med in mleko«, se nekje v ozadju začutijo tudi prihajajoče nevarnosti in skrbi, do katerih pride takoj, ko mladi kužki odrastejo. Avtorica te prihajajoče težave nakaže že s stavkom, v katerem zapiše, »Tako se je vedno bolj bližal čas, ko je bilo treba poiskati nove lastnike za prav vsakega mladička posebej.«
Ob tem bralec začuti tesnobo oziroma se zave težav, ki nam vsakodnevno pretijo. Že takoj po odhodu Odi in Otona k novim, prijaznim lastnikom, se Ottie iz ljubečega okolja prestavi v bolečo samoto. Ob tem se vprašamo, čemu prav ona? Je kaj napačnega storila ali pa se je narava neusmiljeno poigrala z njo? Morda so kriva njena daljša ušesa ali pa debelost, da je ni nihče izbral? V nadaljevanju zgodbe se zavemo pomanjkljivosti družbe, saj zaradi njenega nerazumevanja drugačnih zapademo v temačno vzdušje. Zanimivo se zdi, da vzrediteljica kljub Ottinim težavam ostane ravnodušna in nam daje občutek, da vselej obstaja nekdo, ki zna prisluhniti drugačnim. Pri tem zgodba doseže sam vrh razpleta, kajti v tistem trenutku, ko Ottie in z njo bralec ne vidita več luči na koncu predora, v njeno življenje nenadoma vstopi rešitev … Tudi Ottie končno nekdo izbere … Dobi nove skrbnike in bralec ugotovi, da se juha nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha. Ottino razmišljanje bi zlahka ocenil kot povprečno razmišljanje človeka, ko brez svojih vplivov ali napačnih dejanj zapade v težave. Predvsem pa se mi zgodba zdi kakor nalašč za mlade poslušalce, ki se še ne zavedajo vsakodnevnih težav in lastnih postopkov še ne povezujejo s posledicami. Zato takšna zgodba v človeku zlahka prebudi sočustvovanje in razumevanje. Nauči nas, da ob težavah, ki nas v življenju pogosto pestijo, ne smemo kloniti, ker se vselej za vsako težavo najde rešitev.
Slikanica je obogatena s tako izbranimi ilustracijami, da bralec ne potrebuje veliko domišljije, da bi zgodbo razumel. Prepričan sem, da bodo mladi, ki jim je slikanica namenjena, zlahka dojeli bistvo zgodbe in se ob rešitvi Ottie veselili. Zgodba se konča z zadnjo ilustracijo, na kateri Ottie v objemu novih skrbnikov zapušča svoj rodni kraj. A po drugi strani pa se zaradi oznanila, da že prihaja naslednja slikanica o vragolijah in dogodivščinah prisrčne psičke, Ottie, v novem domu, bralcu vzbudi silna radovednost, kaj bo sledilo oziroma, kaj bo Ottie še ušpičila.
Stan Dirdeny

FILM-1
FILM-2
FILM-3
FILM-4
FILM-5